Jed z zgodbo - Repa in zelje za zdravo življenje

Repa in zelje sta pomembno sooblikovali prehransko kulturo skozi stoletja in generacijam omogočili najnujnejše preživetje. V preteklih stoletjih sta bili znamenje revščine in slabega življenja, danes pa sta temeljna simbola zdravega prehranjevanja.

Pogled na zeljno repne stojnice na ljubljanski tržnici to takoj potrdi. Številni kupci pijejo tudi zeljno in repno vodo, ki nastane ob kisanju in je primerna za urejanje prebave ter želodčnih težav. Nekateri prebivalci mesta, ki so globoko pogledali v kozarec, si preganjajo »mačka« tudi s pitjem te vode. V Ljubljani in njeni okolici je bilo pogosto za kosilo »všenat zele«, t.j. prosena kaša z zeljem. S to jedjo so postregli za kosilo tudi ob košnji in žetvi. Narečni izraz »všenat« izvira iz narečne besedo všen(o), kar je v knjižni slovenščini pšeno, to so oluščena prosena zrna ali prosena kaša. Kisla zelje in repa imata v Ljubljani in okolici bogato tradicijo, ki sega v 19. stoletje, in sicer v takratni predmestji Trnovo in Krakovo, čeprav sta bili zlasti revnejšim slojem prebivalstva poznani že od 17. stoletja. Od srede 18. stoletja so začeli kisati tudi ribano zelje in repo. Trnovsko zelje je bilo zelo sloveče, saj so ga cenili celo na Dunaju. Tako zgodba pripoveduje, da je cesar Franc Jožef obiskal Ljubljano in v hotelu Slon naročil »Eisbein mit Sauerkraut« (kuhano svinjsko kračo s kislim zeljem). Ko je hotelski kuhar slišal za to naročilo se je začudil: »Ali imajo presvetli cesar tako dobre zobe, da bodo jedli kar zmrznjeno kračo?« Seveda je dvorni kuhar, ki je bil v cesarjevem spremstvu, svojega ljubljanskega kolega takoj poučil, da se v nemščini reče kuhani krači oz. golenici »Eisbein«, torej ledena noga, in sicer zato, ker iz male golenične kosti delajo otroci drsalke za drsanje po ledu.

Zelje in repa sta predvsem značilni jesensko zimski, delno še pomladni živili. Posebna vrsta zelja, to je rdeče zelje, nastopa kot značilna priloga na prazničnem krožniku za martinovo (11.11.) in dopolnjuje okuse pečene perutnine (gos, raca, piščanec, kokoš, puran) in mlincev...

Celoten članek je objavljen v reviji Pet zvezdic, številka 2/2018.

Tekst in foto: dr. Janez Bogataj

Deli na