Objavili smo

Jed z zgodbo - Repa in zelje za zdravo življenje

02 / 2018

Repa in zelje sta pomembno sooblikovali prehransko kulturo skozi stoletja in generacijam omogočili najnujnejše preživetje. V preteklih stoletjih sta bili znamenje revščine in slabega življenja, danes pa sta temeljna simbola zdravega prehranjevanja.

Pogled na zeljno repne stojnice na ljubljanski tržnici to takoj potrdi. Številni kupci pijejo tudi zeljno in repno vodo, ki nastane ob kisanju in je primerna za urejanje prebave ter želodčnih težav. Nekateri prebivalci mesta, ki so globoko pogledali v kozarec, si preganjajo »mačka« tudi s pitjem te vode. V Ljubljani in njeni okolici je bilo pogosto za kosilo »všenat zele«, t.j. prosena kaša z zeljem. S to jedjo so postregli za kosilo tudi ob košnji in žetvi. Narečni izraz »všenat« izvira iz narečne besedo všen(o), kar je v knjižni slovenščini pšeno, to so oluščena prosena zrna ali prosena kaša. Kisla zelje in repa imata v Ljubljani in okolici bogato tradicijo, ki sega v 19. stoletje, in sicer v takratni predmestji Trnovo in Krakovo, čeprav sta bili zlasti revnejšim slojem prebivalstva poznani že od 17. stoletja. Od srede 18. stoletja so začeli kisati tudi ribano zelje in repo. Trnovsko zelje je bilo zelo sloveče, saj so ga cenili celo na Dunaju. Tako zgodba pripoveduje, da je cesar Franc Jožef obiskal Ljubljano in v hotelu Slon naročil »Eisbein mit Sauerkraut« (kuhano svinjsko kračo s kislim zeljem). Ko je hotelski kuhar slišal za to naročilo se je začudil: »Ali imajo presvetli cesar tako dobre zobe, da bodo jedli kar zmrznjeno kračo?« Seveda je dvorni kuhar, ki je bil v cesarjevem spremstvu, svojega ljubljanskega kolega takoj poučil, da se v nemščini reče kuhani krači oz. golenici »Eisbein«, torej ledena noga, in sicer zato, ker iz male golenične kosti delajo otroci drsalke za drsanje po ledu.

Zelje in repa sta predvsem značilni jesensko zimski, delno še pomladni živili. Posebna vrsta zelja, to je rdeče zelje, nastopa kot značilna priloga na prazničnem krožniku za martinovo (11.11.) in dopolnjuje okuse pečene perutnine (gos, raca, piščanec, kokoš, puran) in mlincev...

Celoten članek je objavljen v reviji Pet zvezdic, številka 2/2018.

Tekst in foto: dr. Janez Bogataj

 

Deli na
06 / 2025
Gostilna Podfarovž, Vipava
TAM, KJER ŽUBORI VODA IN SE PIŠE KULINARIČNA POEZIJA  V zavetju vipavskih izvirov se skriva ena najbolj čarobnih gostiln pri nas — Podfarovž. Nima le terase, na kateri poleti goste hladi globoka senca in pomirja šepet vode, ampak tudi odlično kuhinjo. Sezonske jedi ustvarja burje vajena Primorka...
06 / 2025
Gostilna Pr Čop, Podkum
ZASAVSKI CHEF, KI PRISEGA NA DOMAČE OKUSE TAKO V SVOJI GOSTILNI KOT NA TELEVIZIJI Hiša domačih okusov Pr Čop v Podkumu je pravo srce kraja, poleg gostilne v njej delujeta tudi trgovina in pošta. Družinsko gostinsko tradicijo nadaljuje simpatični 38-letni kuharski mojster Lojze Čop, ki mu energije,...
05 / 2025
Hiša Polonka, Kobarid
PRISTNO, LOKALNO, SRČNO: ZGODBA VALTERJA KRAMARJA IN HIŠE POLONKA Ko stopiš v Hišo Polonka v Kobaridu, veš, da si prišel tja, kjer štejejo okusi, spomini in pristnost. Ta gostilna – danes že skoraj obvezna postaja za pohodnike, gurmane, ljubitelje lokalnega piva in vin – nosi v sebi več...
Objavili smo Pregled vseh člankov

Novičke

Bodite med prvimi obveščeni o aktualnih dogodkih,
tečajih, novostih iz sveta kulinarike ...

Prijava uspešna