Eta Kamnik - gorčica in kisle kumarice po okusu slovencev že 100 let!

Davnega leta 1923 se je zgodba Ete Kamnik, znane po prehranskih izdelkih blagovne znamke Natureta, začela pisati z gorčico, ki je še danes njen paradni konj. Podjetje tako letos praznuje 100-letnico obstoja in po turbulentnem obdobju lastniških menjav je v zadnjem desetletju zaplulo v mirnejše vode. Pohvali se lahko z rastjo in razvojem, tudi na področju pripojenih znamk Renški hram ter Pogrej in pojej. Kaj vse novega se obeta v Eti Kamnik in še veliko drugih zanimivosti smo izvedeli v pogovoru z lastnikom in direktorjem Markom Koničem.

Izsek iz intervjuja

Prav zdaj, v mesecu juliju, je v proizvodnji Ete Kamnik precej živahno, saj je to čas, ko se pobirajo in v kis vlagajo kumarice. V čem je skrivnost dobrih, hrustljavih kislih kumaric, po katerih ste zelo znani?
Konič: Res je, da so kisle kumarice eden naših najbolj prepoznavnih izdelkov, zato marsikdo misli, da so tudi najbolj prodajan. A v resnici je naša prodajna zmagovalka vložena rdeča pesa (vlagamo jo v slanico in v kis), kumarice so šele na sedmem mestu. To je sicer logično, če pomislimo, da se peso uživa kot solato, kumarice pa bolj kot delikateso oz. prilogo. Kumaric predelamo med 500 in 600 ton letno, medtem ko rdeče pese med 1200 in 1600 ton. 
Kumarice so zahtevne za pridelavo, precej občutljive, poleg tega rastejo hitro in zahtevajo pridne roke, saj jih je potrebno dnevno pobirati. Skrivnost, da ostanejo hrustljave, tudi ko so vložene v kis, je v tem, da morajo biti čimprej po trganju v kozarcu. Zato v tem času naša predelava dela v treh izmenah. Kumarice dobimo s severa Bosne, z območja Cazina, medtem ko mini kumarice, ti. kornišon, ki so med slovenskimi kupci najbolj priljubljene, iz Vojvodine. Nekoč davno so jih za nas gojili ob reki Krki, v bližini Novega mesta.

Domnevam, da tudi paprika - tako tista, ki jo vlagate v kis kot tista za ajvar in namaz - pride z juga? Kaj pa rdeča pesa, je vsaj ta slovenska?
Konič: Za rdečo peso smo vzpostavili zgledno sodelovanje s kmetijskimi zadrugami, še posebej s Kmetijsko zadrugo Ptuj. Ta nam pomaga pri zbiranju pese od kmetov in nam jo potem ustrezno količino dostavi. Je namreč veliko manjših pridelovalcev in bi bilo prezahtevno in predrago, če bi jo vsak dovažal sam. Rdeča pesa ni tako občutljiva in lahko nekaj časa stoji, preden jo predelamo. Mimogrede – poleg klasične vložene pese s kumino, ki je mnogi ne marajo, imamo tudi peso brez nje ...

Celoten intervju je objavljen v reviji Pet zvezdic, št. 7-8/2023.   Nakup izvoda / Letna naročnina

Tekst: Urša Cvilak  Foto: Eta Kamnik

Deli na