Objavili smo
04 / 2018
Enolončnice in juhe – dve obsežni skupini jedi, ki sta si pravzaprav v sorodu in imata del skupne razvojne poti. Enolončnice veljajo brez dvoma za razvojno starejše jedi. Juhe v današnjem pomenu so seveda veliko mlajše in so se začele množično uživati šele proti koncu 18. in v 19. stoletju.
Enolončnice delimo še na dve podskupini, in sicer na goste in redke, prav tako jih lahko delimo še po sestavinah na mesne, zelenjavne in mešane. Podobno lahko delimo tudi juhe.
Enolončnice so pravzaprav podoba več stoletnega kuharskega znanja, ki je bilo pogosto odraz slabih ekonomskih oz. gmotnih razmer v vseh slovenskih pokrajinah, ko so gospodinje pogosto ustvarjale nemogoče za preživetje iz pičlih živil. Seveda pa so na gradovih, v župniščih in samostanih uživali okusne enolončnice, o katerih imamo odlično pričevanje v popotnih dnevnikih kanclerja oglejskega patriarha Paola Santonina med letoma 1485 in 1487. Tako navaja na primer poprovke, to so enolončnice s piščančjimi vratovi, zajčjim mesom in piščančjimi jetri. Omenja tudi »juhe«, ki so bile zelo mastne in so jih izvrstno pripravili s koščki kruha. Navdušil ga je tudi oluščen ječmen (= ječmenova kaša ali ješprenj), kuhan v mastni meseni juhi. Jedli so tudi govedino v juhi in poprovko iz kokošje krvi s kuretino in kurjimi jetri. Poprovka je dobila ime zaradi večjih količin popra, s katerim so pogosto zakrivali slab okus, tudi pokvarjenega mesa. To je bilo zlasti značilno za divjačinsko meso. Okušali so še telečje vampe ali priželjc, ki so jih kuhali v vinu in dodali žafran, pa vinsko enolončnico z jajci in začimbami, veveričje meso v obari z zelenjavo, kokošje enolončnice, obarvane z jajci in začimbami, ter še dve jedi, ki sta zanimivi zaradi svojih imen.
Celoten članek je objavljen v reviji Pet zvezdic, številka 4/2018.
Tekst in foto: dr. Janez Bogataj