Za profesionalce
11 / 2026
V gostinstvu in strežbi se danes vse pogosteje srečujemo z izzivi, ki presegajo pomanjkanje kadra – gre za vprašanje kulture dela, prenosa znanja in kakovostnega vodenja zaposlenih. O tem, kako lahko sodobna strežba kljub manjši zasedbi ostane učinkovita, gostoljubna in profesionalna, smo se pogovarjali s strokovnjakom Maticem Kriterjem, ki se je pri iskanju rešitev naslonil na lastne izkušnje iz dela v tujini in doma. Je priznan strokovnjak na področju hotelskega managementa in ustanovitelj izobraževalne platforme Kriter akademija.
Vse več restavracij in hotelov se sooča s kroničnim pomanjkanjem kadra – posledica sprememb po pandemiji, generacijskega premika in spremenjenih pričakovanj zaposlenih. Dogaja se, da so natakarji, celo tisti, ki nimajo predhodnega strokovnega znanja o strežbi, na delovnem mestu prepuščeni samim sebi in svoji iznajdljivosti. Zakaj po vašem mnenju prihaja do tega in kaj bi bilo treba storiti?
Matic: V gostinstvu je od nekdaj veljalo pravilo, da kader z največ izkušnjami ob delu uči nov kader. Danes pa se soočamo z drugačno sliko: izkušen kader je v veliki meri odšel v pokoj ali zamenjal panogo, medtem ko mlajši zaposleni pogosto raje komentirajo navodila kot pa jih upoštevajo. Je pa res, da nekdo, ki zna delati, še ne pomeni, da zna tudi učiti. Zato bi morala podjetja poskrbeti za strukturiran program izobraževanja za nove zaposlene, ki ne bi zajemal le uvajanja v delo, temveč tudi grajenje organizacijske kulture, ki v slovenskem gostinstvu pogosto zaostaja.
Podjetja se morajo zavedati, da urejeni sistemi v tujini namenijo približno dvanajstino letnega stroška na zaposlenega zgolj za usposabljanja. Ko sem delal v tujini, sem imel že v prvem mesecu zaposlitve tedensko izobraževanje o podjetju in tritedensko uvajanje v delo. To je veljalo za vse oddelke v hotelu. Kasneje smo vsake tri mesece imeli poldnevno ali celodnevno izobraževanje na izbrano temo. Ta izobraževanja so bila obvezna in plačana s strani delodajalca.
Digitalni pomočniki, sistemi za naročanje prek QR kode, brezžični POS sistemi, roboti... Ali lahko tehnologija razbremeni strežno osebje, ne da bi izgubili osebni stik z gosti? Kakšne so njene prednosti in slabosti?
Matic: Menim, da postrežba pri mizi ni nujna v vsaki kavarni, baru ali restavraciji. Med pandemijo so se gostje navadili na osebni prevzem, in vidim, da nekateri gostinski obrati ta način še vedno uspešno ohranjajo. Koncept »coffee shopov« v Sloveniji še ni razširjen, medtem ko v tujini že desetletja omogoča višjo profitno maržo zaradi nižjih stroškov dela in hitrejše postrežbe.
Res je, da pri postrežbi prek pulta izgubimo priložnost za dodatno prodajo, a v mnogih slovenskih lokalih natakarji te priložnosti tako ali tako ne izkoristijo. Danes je pogosto izziv že naročiti dodatno pijačo ali plačati pri mizi, saj strežno osebje ne skrbi dovolj za stalni stik z gosti. V takšnih primerih pozdravljam digitalizacijo in avtomatizacijo postrežbe, saj gre predvsem za transakcijski proces.
V gostinskih obratih, kjer sta osebni stik in gostoljubje v ospredju, pa zaenkrat še ne vidim prostora za digitalne rešitve postrežbe, razen pri brezžičnem blagajniškem poslovanju. Prav ti lokali, kjer je odnos do gosta na prvem mestu, so danes tisti, ki imajo manj težav zaradi fluktuacije kadra in dosegajo boljše poslovne rezultate.
Kako v manjšem kolektivu jasno razdeliti naloge, da ne pride do izčrpanosti? Kako pomembni so mikro treningi in sprotno povratno informiranje? Kakšna je vloga vodje strežbe pri ohranjanju mirnega tempa?
Matic: Vse se začne pri vodji. Dober vodja ustvarja dobro ekipo – in obratno. Če ekipa ne deluje, kot bi morala, je potrebno začeti pri izobraževanju vodje. Šele ko ta zna uspešno komunicirati, razdeliti delo in biti vzor zaposlenim, lahko pričakujemo izboljšanje v delovanju kolektiva. Za uspešno delovanje kolektiva so zame ključni »briefingi« in »debriefingi«, kratka srečanja ali sestanki pred začetkom dela (ali naloge) in po njem. Gre za nekajminutne »huddle-up« skupne pogovore, ki ohranjajo celotno ekipo usklajeno in na isti valovni dolžini glede informacij in standardov dela. Kjerkoli sem vodil ekipe, nismo odprli vrat restavracije ali bara brez »briefinga« celotne ekipe pred izmeno.
Po mojih izkušnjah je zelo učinkovita tudi oddelčna tabla ali ekran, kjer so razvidni rajoni, dnevna ponudba in večje rezervacije. Veliko premalo se v naših gostinskih lokalih dela tudi na postavitvi standardov, ki se jih morajo zaposleni držati in s katerimi si vodja pomaga pri uveljavljanju svojih navodil. Pri tem pa se mora zavedati, da je prvi, ki jih mora dosledno spoštovati.
Strežba je kot most med gostom in kuharjem, zato je razumevanje jedi in koncepta lokala izjemno pomembno. Ali lahko z znanjem in osebnim pristopom (več topline, pristnosti) strežba nadomesti »pomanjkanje rok«?
Matic: Razumevanje koncepta lokala je ključnega pomena in osebje bi ga moralo znati predstaviti vsakemu gostu. Dober pristop je, da natakar gosta najprej vpraša, ali je že obiskal lokal, in mu nato na kratko predstavi koncept ali novosti v ponudbi. Pomembno pa je, da to stori na doživet in prepričljiv način.
Pogosta težava je, da natakarji ne poznajo sestavin ali postopkov priprave jedi, zato ne znajo odgovoriti niti na osnovna vprašanja gostov. V tujini sem delal v restavracijah, kjer smo imeli vsak dan degustacijo ene jedi z menija. To je bil del rednega usposabljanja, saj se je pričakovalo, da bo vsak natakar znal gostu opisati okus, teksturo in zgodbo jedi. Takšen pristop krepi samozavest osebja in posledično zaupanje gostov. Gost ne občuti le popolnosti, temveč predvsem energijo ekipe – tam, kjer strežba in kuhinja dihata kot eno, se to vedno vidi in čuti.
Kako ustvariti okolje, v katerem želijo zaposleni natakarji ostati? Je rešitev v fleksibilnosti urnika, pohvalah, izobraževanju, mini nagradah, delitvi napitnine, vključevanje osebja v razvoj menija?
Matic: Kultura podjetja določa, kakšne zaposlene pritegne in zadrži. V nekem obdobju sem v Sloveniji delal kot natakar z visoko urno postavko in dobro napitnino, a sem se namenoma odločil za delo v hotelu z nižjo plačo in brez napitnine. Razlog je bil v delovni kulturi: v prejšnjem lokalu so zaposleni kadili in pili alkohol na delovnem mestu (tudi vodja), nihče ni preverjal, ali je bilo delo opravljeno, in pogosto so izginjali material in denar brez posledic. Delati v takšnem okolju je bilo izrazito stresno, zato višja plača ni odtehtala občutka neurejenosti. Ta restavracija danes ne posluje več.
Če želimo ustvariti zdravo delovno okolje, moramo začeti z izobraževanjem – najprej vodij – ter upoštevati individualne značilnosti zaposlenih. Čeprav enodnevno izobraževanje lahko prinese nov pogled na delo, to ni dovolj. Programi morajo trajati vsaj mesec dni, da se ekipa lahko ujame, segmentira in začne delovati kot celota.
Tekst: revija Pet zvezdic Foto: Shutterstock