Na prvem mestu je dobro počutje gosta

Priznano beograjsko arhitektko Ksenijo Djordjević, ki ustvarja interierje po celem svetu, smo ujeli v Ljubljani. Z njo smo se pogovarjali o uspešni notranji prenovi pritličja legendarnega ljubljanskega Best Western Premier Hotela Slon, narejeni po njenih načrtih. Pa tudi o tem, kaj jo navdihuje in na kaj vse je potrebno biti pri opremljanju ali prenovi notranjosti gostinskega lokala ali hotela pozoren.

Notranja oprema, ki ustvarja spomine
Največje zadovoljstvo arhitekta je zagotovo takrat, ko gostinski lokal živi, kot radi rečemo. Ko ljudje prostor sprejmejo za svojega, se v njem dobro počutijo in se vanj radi vračajo. To je srbski arhitektki Kseniji Djordjević, ki je strokovnjakinja na področju notranje opreme, uspelo doseči pri njej enem najljubših, a tudi zelo zahtevnih projektov – prenovi notranjosti pritličja znanega ljubljanskega hotela Slon. Ta je vključevala recepcijo, hotelsko avlo, slaščičarno Zvezda, ki je po novem zaživela tudi kot lobby bar in lounge, ter Restavracijo Slon 1552. 
»Da so mi zaupali rekonstrukcijo notranjosti hotelov, kot sta Slon v Ljubljani ali Moskva v Beogradu, ki sta zaščitena in predstavljata ikonični zgradbi v mestu, je velika čast in izziv, a tudi odgovornost. Zato se je moje načrtovanje prenove hotela Slon najprej začelo z raziskovanjem njegove bogate zgodovine,« poudari Ksenija. Tako jo je na eni strani navdahnilo dejstvo, da je hotel dobil ime po slonu Sulejmanu, ki je leta 1552 počival na območju današnjega hotela, ko je takratnega avstrijskega vojvodo Maksimiljana II. spremljal na poti skozi mesto (to zgodbo zdaj med drugim ponazarja tudi umetniška postavitev iz žice na steni recepcije). Po drugi strani pa to, da zgradba sodi v čas slovenske moderne iz tridesetih let. 
Če je še pred nekaj leti za hotele, zlasti tiste v večjih verigah, veljala generičnost glede arhitekture in opreme, se je to zdaj precej spremenilo. Predvsem v hotelih višje kategorije je vedno več zahtev, da ima ambient neko sebi lastno značajsko-vizualno identiteto. Kot razlaga Ksenija: »Da gost že ob vstopu začuti utrip oziroma duh mesta ali objekta, v katerem se nahaja. In da domov odnese spomine, zaradi katerih se bo ponovno želel vrniti. To skušam, vsaj do neke mere, doseči tudi v hotelu Slon.« 

Ko hotelska restavracija zaživi na novo
Po Ksenjinih besedah je ena od pomembnejših stvari pri notranjem opremljanju ali prenovi dobra komunikacija med naročnikom in arhitektom. »Poleg tega je pomembno, sploh pri gostinskih lokalih, da naročnik ve, kakšen tip lokala bo imel, kaj bo nudil, katere goste želi pritegniti. To je za arhitekta pomembna usmeritev. V primeru hotela Slon je bila komunikacija z direktorjem Gregorjem Jamnikom odlična. Po eni strani je imel zelo dobro predstavo, v katero smer naj bi šli, po drugi mi je pustil proste roke.« 
Čeprav pri nas še vedno velja stereotip, da so hotelske restavracije bolj ali manj namenjene hotelskim gostom in ne toliko zunanjim, ga je novi Restavraciji Slon 1552 uspelo preseči. O tem vse od otvoritve priča njena obiskanost in priljubljenost. Prvi del restavracije, ki ga zaokrožata točilni pult iz marmorja in pogled v kuhinjo, je bistrojskega tipa in namenjen bolj neformalnemu druženju, tudi mlajši generaciji. V nadaljevanju se na podestu restavracija spremeni v a la carte oziroma »fine dinning«. Zaključuje ga del, ki je nekoliko umaknjen in nudi več zasebnosti, primeren je tudi za poslovna kosila oziroma večerje. »Odprtost in večnamenskost restavracijskih prostorov, ki se med seboj elegantno in nemoteče povezujejo – če seveda prostor to dopušča - je precej v trendu,« pravi Ksenija in dodaja: »Potem so tu še detajli, ki vdahnejo toplino, udobje, dodaten arhitektov dotik. Pomembno je, da se gost v prostoru dobro počuti.« Za Restavracijo Slon 1552 je izbrala udobne dizajnerske stole in luči, knjižne omare, uokvirjene stare fotografije… A obenem obdržala minimalizem, ki skupaj z velikimi okni, obrnjenimi proti ulici, dajejo občutek nevsiljivosti in prostornosti.
Iz izkušenj, poleg tega je tudi sama ljubiteljica dobre hrane, pove: »Pri notranjem opremljanju gostinskih lokalov, a tudi drugih prostorov, sem zelo občutljiva na razsvetljavo. Ta mora biti topla in indirektna. Premalo pozornosti se v fine dinning restavracijah posveča osvetlitvi mize. Gost mora videti, kaj je na krožniku, obenem pa osvetlitev ne sme biti moteča.« Pomembno vlogo v opremi lokala lahko odigrajo tudi tapete, tepihi in zavese. »Niso uporabni le z estetskega vidika, temveč so tudi odličen zvočni izolator,« pove Ksenija. Svetuje, da se pri opremljanju ali prenavljanju gostinskih lokalov izbere kakovostne materiale, drugače se zaradi frekventnosti ti kaj hitro iztrošijo in je že v nekaj letih potrebna prenova. Sama se trudi vključiti čim več naravnih materialov, kot so les, naravni furnir, kamen…

Vsak projekt je raziskovanje zase
Zdaj je pred Ksenijo nadaljevanje izziva v hotelu Slon. Kmalu se bo namreč začel drugi del notranje prenove, ki bo vključeval sobe, zajtrkovalnico, konferenčne dvorane… Po njenih načrtih bo potekala tudi prenova znane Restavracije Dam v Kromberku pri Novi Gorici, ki bo po novem imela še namestitvene zmogljivosti. In prenova Slaščičarne Zvezda v BTC-ju, ki bo imela nekatere podobne elemente kot tista v Slonu. 
Arhitektka Ksenija Djordjević in njen studio so se podpisali pod kar nekaj uspešnih projektov tudi po svetu. Med zadnjimi sta notranja prenova znane restavracije Maša v Podgorici in petzvezdičnega hotela Le Meridien Lav v Splitu. »V tem hotelu sem notranjo opremo seveda prilagodila mediteranskemu konceptu, tudi s poudarkom na dizajnu velike restavracijske terase, beach kluba, sprehajališča, malih trgov,« pripoveduje Ksenija. Med zelo zanimive uvrsti tudi enega manjših projektov, ki ga njen arhitekturni biro izvaja na Madagaskarju, na obali Komba, kjer naj bi nastal eco resort. »Tam smo projekt začeli delati iz čiste nule, vključno z raziskovanjem sistemov gradnje v tistem delu sveta. Ja, vsak naš projekt je raziskovanje zase,« v smehu dodaja Ksenija.
Rada se spomni svojih začetkov in projekta, ki jo je izstrelil med mlade arhitekte s prihodnostjo. Beograjski bar InformBiro, ki se nahaja v Filharmoniji, je v komaj mesecu dni od prenove po njenem načrtu, v katerega je med drugim vključila polkoncertni klavir, postal eden najbolj priljubljenih krajev za srečevanja in druženja v mestu. 
Na vprašanje, kakšna arhitektura navdušuje njo, se zamisli. »Zelo me v arhitekturi navdihuje to, kar delajo japonski arhitekti. Blizu mi je njihov smisel za estetiko in umirjenost. Ko pridem v Skandinavijo, me zopet navdušijo neki čisto drugi koncepti. Imajo odlične oblikovalce pohištva, ki zdaj res narekujejo trende. Spet druga zgodba je New York s svojim »loftovskim« (podstrešnim) stilom. Ali pa Pariz s hoteli, kjer je vse v žametu, blazinah… Povsod najdeš zanimive prizore, tako da se je težko odločiti,« pove Ksenija in še doda: »Pred kratkim sem bila na Šri Lanki in spoznala krasno delo že pokojnega arhitekta Geoffreya Bawe. Velja za utemeljitelja takoimenovanega tropskega minimalizma. Čeprav gre za dizajn hotelov iz 50. in 60. let, je ta še vedno sodoben. Kot da mu čas nič ne more. Doseči to je želja vsakega arhitekta.«

Tekst: Urša Cvilak   Foto: osebni arhiv (portret)

Deli na